Zadružna zveza Slovenije

Zgodovina zadružništva v Sloveniji

Zadružništvo ima na Slovenskem več kot 150-letno tradicijo. Prve oblike povezovanja kmetov in obrtnikov segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko so se ljudje začeli združevati zaradi gospodarskih težav: visokih stroškov posojil, nepoštenih odkupnih pogojev in težav z dostopom do trgov. Tako so nastale hranilno-posojilne, gospodarske in kmetijske zadruge, utemeljene na vrednotah medsebojne pomoči, sodelovanja in skupnega nastopanja na trgu.

V začetku 20. stoletja so zadruge postale pomembno gonilo razvoja slovenskega podeželja. Organizirale so odkup pridelkov, skupne nakupe semen, gnojil in strojev, hkrati pa so prispevale k širjenju znanja, strokovnega izobraževanja in bolj naprednih načinov pridelave hrane. Zadruge so bile pogosto tudi pomembno družbeno in gospodarsko središče lokalnih skupnosti.

Po drugi svetovni vojni so se zadrugarske strukture oblikovale v različnih gospodarskih sistemih, a so ohranile pomembno vlogo pri pridelavi in odkupu hrane ter pri ohranjanju kmetij na slovenskih tleh. Po letu 1991 pa se zadruge na novo uveljavijo kot samostojni gospodarski subjekti, usklajeni z evropskimi načeli zadružništva, ki temeljijo na prostovoljnem članstvu, ekonomskem sodelovanju in skrbi za skupnost.

Danes zadružništvo ponovno krepi svoj pomen. V času negotovih globalnih prehranskih verig, podnebnih sprememb in potrebe po trajnostni preskrbi s hrano zadruge predstavljajo enega najstabilnejših in najbolj sodelovalnih modelov pridelave in trženja lokalne hrane. Zadruge pomagajo ohranjati kmetijsko krajino, sadjarsko in živinorejsko znanje, gozdarske tradicije, hkrati pa mladim kmetom olajšajo vstop v kmetijstvo.

Zato zadružništvo ni le del naše dediščine, je tudi strategija za prihodnost, ki krepi samooskrbo, slovensko podeželje in prehransko varnost prebivalcev.